Muhammad (mir in blagoslov z njim) nas je naučil veliko pomembnih načel in pravil, določil je celo pravila bojevanja in vzpostavil vodstvo, ki je še vedno v prednosti pred pravili bojevanja Ženevske konvencije.
Premisli o naslednjem:
Vsako nedolžno življenje je bilo sveto in kot tako nihče ni smel biti poškodovan, razen tistih, ki so se direktno bojevali z njimi. Rešiti življenje pomeni rešiti celotno človeštvo, medtem ko vzeti nedolžno življenje pomeni vzeti življenja vsega človeštva.
Genocid nad plemeni je bil prepovedan, tudi potem, ko se je zgodil genocid proti nekaj muslimanom. Poslanec ﷺ je ponudil zaščito in odpuščanje vsem, tudi potem, ko so nekateri mnogokrat prelomili svojo obljubo. Ni dovolil, da bi bili napadani vse dokler ni bilo jasno dokazano, da so izdajalci in, da so poskušali poniziti poslanca ﷺ in muslimane za vsako ceno. Povračilni ukrepi so se izvajali le do tistih Judov, ki so postali izdajalci, in ne vseh drugih.
V tistem času je bilo med narodi in plemeni veliko sužnjev. Islam je vzpodbujal osvoboditev sužnjev in velike nagrade za tiste, ki so to počeli. Poslanec ﷺ je postavil zgled za vse ljudi s tem ko jih je osvobajal. Na primer, njegov lastni pomočnik (ki mu je bil kot sin) Zaid ibn Al-Harith in Bilal, suženj ki ga je kupil Abu Bakr le z namenom, da ga osvobodi.
Na poslanika Muhammada ﷺ je bilo izvedenih veliko poskusov atentata (najslavnejši je bil na noč ko je Ali prevzel mesto v njegovi postelji medtem ko sta on in Abu Bakr pobegnila v Medino), vendar kljub temu ni dovolil, da bi kdorkoli ubil kogarkoli, ki je bil vpleten v poskus napada. To dokazuje dejstvo, da ko so muslimani zmagoslavno vstopili v Meko, so njegove prve besede ukazale naj ne poškodujejo tega in tega plemena in tiste in tiste družine. To je bilo eno izmed njegovih najslavnejših dejanj odpuščanja in skromnosti.
Prvih trinajst let njegovega poslanstva so bile prepovedane vse vojaške ekspedicije. Puščavski Arabci pred islamom niso potrebovali nikogar, da bi jih naučil kako se bojevati, v tem so bili pravi strokovnjaki saj so se med seboj bojevali že desetletja. Muslimani so se lahko začeli bojevati šele takrat ko jim je Allah razodel pravilno metodo vojskovanja z ustreznimi pravicami in omejitvami. Allah jim je jasno ukazal koga in kako napasti, ter jim določil meje katerih niso smeli prestopiti.
Uničenje infrastrukture je popolnoma prepovedano, razen ko je Allah zaukazal drugače in tudi v tem primeru samo v skladu z Njegovimi ukazi.
Poslanec ﷺ je imel sovražnike, ki so mu želeli slabo in ga preklinjali, on pa je medtem prosil Allaha naj jih vodi. Klasičen primer tega je njegovo potovanje v Taif, kjer ga tamkajšnji vodilni niso hoteli niti poslušati, namesto tega so naščuvali otroke iz ulice, da so nanj začeli metati kamenje dokler ni njegovo telo začelo tako krvaveti, da je kri napolnila njegove sandale.
Poslanec Muhammad ﷺ je trdil, da je vsaka oseba rojena v stanju islama (podrejenosti Bogu in Njegovim pogojem v Miru), kot musliman (tisti, ki se podredi Božji Volji in uboga Njegove ukaze). Dodal je še to da je Bog ustvaril za vsakogar svojo obliko, ki pripada Njemu v skladu z Njegovimi načrti. Potem ko postane starejši začne izkrivljati vero glede na vpliv prevladujoče družbe in svojih lastnih predsodkov.
Muhammad ﷺ nas je učil verovati v Boga od Adama, Noeta, Abrahama, Jakoba, Mojzesa, Davida, Salomona in Jezusa (Naj je mir z vsemi), in v njih kot poslance ter glasnike vere in služabnike Vsemogočnega Allaha. Dejal je, da so vsi poslanci enako pomembni in nikogar izmed njih ni povzdigoval nad drugimi.
Prav tako nas je učil, da so Torah (Stara Zaveza), Zebur (Psalmi) in Indžil (Evangelij ali Nova Zaveza) v originalni izvedbi k nam prišle od istega vira kot Kur’an, od Allaha preko angela Gabrijela. Prosil je Jude naj razsojajo v skladu s svojo Knjigo vendar so nekaj od nje poskušali prekriti, saj so vedeli da poslanec ﷺ ni znal brati.
Poslanik Muhammad ﷺ je napovedal številne dogodke, ki so se uresničili natanko tako kot je rekel da se bodo. Omenil je toliko stvari za katere ni mogel vedeti nihče v njegovem času. Skozi stoletja in številne znanstvene raziskave jih lahko vidimo danes – medicina, biologija, embriologija, psihologija, meroslovje, geologija in mnoge druge vede, celo potovanje v vesolje in brezžična povezava – vse to kar danes jemljemo kot samoumevno. Napovedal je celo stvari iz preteklosti, ki se bodo uresničile v prihodnosti, in res so se..
Kur’an navaja, da je Faraon utonil v Rdečem morju medtem, ko je preganjal Mojzesa. Allah je rekel, da bo ohranil Faraonovo truplo kot znak za prihodnje generacije. Dr. Maurice Bucaille v svoji knjigi ” Bible, Quran and Science” navaja, da se je to dejansko zgodilo, Faraonovo truplo je bilo odkrito v Egiptu in sedaj je postavljeno na ogled v muzeju.
Ta dogodek se je odvijal tisoče let pred Muhammadom ﷺ in se je uresničil v zadnjih nekaj desetletjih, mnogo stoletij po njegovi smrti.
Muhammad ﷺ in tisti ki so ga sledili niso nikoli trdili, da je bil Božji sin ali človek-Bog, temveč je vedno bil in še danes je poslanec, Allahov izbranec. Poudaril je, da naj ljudje častijo le Allaha, naj ga ne slavijo in ne njegovih prijateljev, medtem ko mnogi nimajo težav s prepisovanjem božanskosti ali celo ustvarjanjem “bogov” iz posameznikov, ki so postali dolgo izgubljene legende. Zgodovinsko gledano, nihče izmed teh legend ni dosegel niti približno toliko kot je dosegel Muhammad ﷺ.
Združevanje človeštva z namenom čaščenja Enega Boga od Adama in vseh drugih poslancev (Mir v vsemi) je bila njegova glavna motivacija in njegov glavni cilj je bil prizadevati si, da bi vsi razumeli in sledili moralne zakone, ki jih je razodel Allah.
Danes po preteklih štirinajstih stoletjih so življenje in nauki Muhammada ﷺ preživeli brez najmanjše izgube, spremembe ali interpolacije. Nudijo isto nesmrtno upanje za mnoge človeške bolezni, kot v času poslanca ﷺ. To ni trditev Muhammada ﷺ ali njegovih slednikov, ampak neizogiben zaključek, ki ga daje kritična in nepristranska zgodovina.
Muhammad ﷺ je trdil, da je bil Allahov služabnik, glasnik vere in poslanec. Allah – isti Bog kot Bog od Adama, Abrahama, Mojzesa, Davida, Salomona in Jezusa Kristusa, Marijinega sina (Naj je mir z vsemi). Trdil je, da je dobil razodetje od Vsemogočnega Boga (Allaha) preko nadangela Gabrijela, imenovanega ‘recitacija’ (Kur’an).
Ljudem je ukazal verjeti v Enega Boga, brez partnerjev v čaščenju in slediti zapovedim Vsemogočnega Boga po svojih najboljših zmožnostih.
Sam sebi in svojim slednikom je prepovedoval vsa zla dejanja in slabe navade, jih učil pravilnega načina hranjenja, pitja, uporabe stranišča in primernega obnašanja v vseh pogledih. Kot je trdil, vse to izvira od Allaha.
