Na žalost predsodki in nepravičnost, ki so zgodovinsko pestili človeški rasi, še vedno obstajajo in so odgovorni za zamolčano človeško trpljenje. V tem kontekstu je tema človekovih pravic še posebej pomembna.
Kaj predstavljajo človekove pravice? Ali lahko pridemo do skupnega razumevanja teh svoboščin in s tem zagotovimo, da so le-te splošno podeljene vsem članom družbe? Ta vprašanja so bila predmet zgodovinskih dokumentov, kot so Velika listina svoboščin, Francoska deklaracija o človekovih pravicah, Ameriška listina o pravicah in Ženevska konvencija.
Tega vprašanja pa so se lotila tudi različna verska izročila. Toda islamski model človekovih pravic posebno preseneča v svoji strogosti, viziji in pomembnosti za sodobni čas.
Islamski prispevek k človekovim pravicam je najbolj viden, če ga gledamo na ozadju svetovne zgodovine in realnosti sodobnega časa. Socialne, rasne, spolne in verske neenakosti še vedno obstajajo. Ekonomske in socialne razlike so povzročile zatiranje nižjih slojev. Rasni predsodki so vzrok za podrejanje in zasužnjevanje temnopoltih ljudi. Ženske so obtežene s šovinističnimi stališči in širitev verske superiornosti je privedla do razširjenega preganjanja ljudi z različnimi prepričanji.
Pri obravnavanju vprašanja človekovih pravic v islamu je pomembno razlikovati božansko predpisane pravice islama od potencialno napačnih razlag in napačne uporabe s strani nepopolnih človeških bitij. Tako kot se zahodne družbe še vedno borijo proti rasizmu in diskriminaciji, se mnoge muslimanske družbe borijo za popolno izvajanje pravic, začrtanih v islamu.
Človekove pravice v islamu so Božji ukaz
Posebnost človekovih pravic v islamu je, da so naravni rezultat širšega opravljanja vere, dejanj in družbenega vedenja za katere muslimani verjamemo, da jih je predpisal Bog. Plemeniti Kur’an pravi:
“Resnično Allah zapoveduje pravičnost, dobrodelnost, obiskovanje in pomoč sorodnikom, prepoveduje pa razvrat, zlo in zatiranje. Svetuje vam, da bi se lahko opomnili.” [Plemeniti Kur’an 16:90]
Dostojanstvo in enakopravnost
Človekove pravice v islamu izhajajo iz dveh temeljnih načel: dostojanstvo in enakopravnost. Dostojanstvo je temeljna pravica vsakega človeka zgolj zaradi njegove človečnosti. Plemeniti Kur’an pravi:
In že smo počastili Adamove sinove. Nosimo jih na kopnem in na morju, oskrbujemo jih z dobrimi stvarmi in zagotovo smo jim dali veliko prednost pred mnogimi stvaritvami. [Plemeniti Kur’an 17:70]
Kur’an glede enakopravnosti jasno izjavlja:
O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je zares najplemenitejši med vami tisti, ki je najbolj bogaboječ. Allah je zares Vseveden in je Poznavalec vsega. [Plemeniti Kur’an 49:13]
Zato v Allahovem pogledu, to kar loči eno človeško bitje od drugega, njegova pobožnost in strahospoštovanje.
Raznolikost človeštva po rasah in etičnih pripadnostih je dokaz Božjega veličanstva in modrosti. Zato je rasna premoč in diskriminacija v islamu prepovedana in je v nasprotju z njegovim bistvom. Ta koncept je moč razbrati v naslednjem poslančevem nauku:
“Arabec ni vreden več kot ne-Arabec in ne-Arabec ni vreden več kot Arabec, belec ni vreden več kot temnopolti in temnopolti ni vreden več kot belec. Vsi ste Adamovi otroci in vsi ste bili ustvarjeni iz prsti.”
Enakopravnost žensk
Kot Božje stvaritev, ima ženska enake duhovne pravice kot moški; nagrajena je za svoje molitve in dobrodelna dejanja, hkrati pa je odgovorna za svoja dejanja, naj bodo dobra ali slaba. Plemeniti Kur’an pravi:
In kdor dela dobra dejanja, naj bo moški ali ženska in je vernik – takšni bodo vstopili v Raj in ne bo jim storjena krivica niti za vdolbino datljeve koščice. [Plemeniti Kur’an 4:124]
Tako moški kot ženske imajo odgovornosti do svojih družin in družbe, kot je razvidno iz naslednjega verza:
In verniki in vernice so drug drugemu zaščitniki. Spodbujajo k dobremu, odvračajo od zla, vestno vzpostavljajo molitev, dajejo miloščino ter se pokoravajo Allahu in Njegovemu Poslancu. Takšnih se bo Allah usmilil, Allah je zares Mogočen in Moder! [Plemeniti Kur’an 9:71]
Po zakonih islama imajo ženske pravico do lastništva premoženja in podjetij, opravljanja finančnih transakcij, glasovanja, dedovanja, izobraževanja in udeležbe v pravnih in političnih zadevah. Dejstvo, da nekatere muslimanske družbe ne zagotavljajo ženskam vseh teh svoboščin, je primer, kako človeška bitja v celoti ne izvajajo Božje volje.
Pravica do življenja in varnosti
Osnovna pravica, ki mora biti dana vsakemu človeku, je pravica do življenja. Plemeniti Kur’an priznava to pravico, kot je omenjeno v naslednjem verzu:
In ne ubijte osebe, ki jo je Allah prepovedal ubiti, razen ko to zahteva pravica. [Plemeniti Kur’an 17:33]
“.. če kdo ubije osebo, ki ni nikogar ubila, niti ni širila zla na Zemlji, se šteje, kot da bi ubil vse ljudi. In tisti, ki nekomu reši življenje, se šteje, kot da bi vsem ljudem rešil življenja. [Plemeniti Kur’an 5:32]
V islamu je življenje sveto zaupanje od Boga in najosnovnejša pravica človeka. Noben posameznik ne sme vzeti življenja drugemu, razen če je to pristojno sodišče po pristojnem postopku.
Ne samo, da imamo ljudje pravico, da nismo oškodovani, imamo pravico tudi do varnosti tako fizične kot druge. Na primer po islamskem pravu so ljudje pravno odgovorni, če slepemu človeku ne preprečijo hud padec zaradi katerega umre, če so ga imeli možnost rešiti.
Tudi med vojno islam narekuje, da človek na bojišču obravnava svojega sovražnika plemenito. Sovražni vojaki ali vojni ujetniki pod nobenim pogojem ne smejo biti mučeni ali pohabljeni. Islam je začrtal jasno mejo med borci in neborci.
Kar zadeva civiliste, pa naj bodo ženske, otroci, starejši, bolni, itd, so navodila Poslanca sledeča:
“Ne ubijajte nobenega ostarelega človeka, nobenega otroka in nobene ženske. Ne ubijajte menihov v samostanih.”
Med vojno je Poslanec opazil truplo ženske, ki je ležala na tleh in dejal: “Ni se bojevala. Zakaj so jo potem ubili?”
Zato imajo civilisti pravico do življenja, četudi je njihova država v vojni proti islamski državi.
Svoboda verovanja
V nasprotju s splošno napačnimi predstavami je resnična islamska država dolžna ne le dovoliti, temveč tudi spoštovati raznolikost. Tako je nemuslimanom znotraj islamskega ozemlja dovoljeno čaščenje v skladu z njihovo vero.
Medtem ko je bila Španija pod muslimansko vladavino, je mesto Kordova veljalo za intelektualno središče Evrope, kjer so študentje odhajali študirat filozofijo, znanost in medicino pod muslimanskimi, judovskimi in krščanskimi učenjaki.
Ta razkošna in prefinjena družba je sprejemala druge veroizpovedi; ko je bila toleranca v preostali Evropi neznanka.. V muslimanski Španiji je na tisoče judov in kristjanov živelo v miru in harmoniji pod muslimanskimi vladarji. [Burke, 1985, str. 38]
Musliman ima celovit značaj in vsakega človeka obravnava pravično, ne glede na njegov etični, narodni ali verski izvor, naj bo prijatelj ali sovražnik. Plemeniti Kur’an pravi:
O, vi, ki verujete! Bodite vztrajni glede resnice zaradi Allaha, pričajte po pravici in naj vas sovraštvo do nekega naroda ne zanese, da ne bi bili pravični. Bodite pravični, to je bližje bogaboječnosti. In bojte se Allaha, saj Allah zares vè vse, kar počnete. [Plemeniti Kur’an 5:8]
Sarojini Naidu, indijska aktivistka in zagovornica človekovih pravic pravi:
Občutek pravičnosti, ki ga zajema islam, je eden najčudovitejših idealov islama, saj, kot sem prebrala v Kur’anu, se mi zdijo ta dinamična življenjska načela, ne mistična, temveč praktična etika za vsakodnevno življenje, ki ustreza celotnemu svetu. [Predavanja o “Idealih islama” Sarojini Naidu, Madras, 1918, str. 167]
Pravice in medsebojna odgovornost
Iz zgornje razprave je razvidno, da je islamsko pravo Božje pooblastilo za posameznike, v njihovih specifičnih vlogah kot zakonci, starši, otroci, sorodniki, sosedi, prijatelji in celo sovražniki.
Pri razdelitvi in odgovornosti islam obravnava družbena, rasna, spolna in sektaška vprašanja, ki pestijo našo globalno družbo. Model pravic in medsebojne odgovornosti, ki je v islamu zakoreninjen, ima resnično velik potencial za individualno in socialno reformo sveta.
